Ordinacijski čas
Ponedeljek: 08-19
Četrtek: 08-19
*malica 13.30-14.00

+386 51 203 283
info@pio.si
GINGIVITIS
(povzročen z bakterijskim plakom - biofilmom)

Z bakterijskim plakom povzročen gingivitis je začetna, najblažja in najpogostejša oblika parodontalne bolezni, ki je posledica imunskega odziva na bakterije v zobnih oblogah – biofilmu, vnetje pa je omejeno zgolj na dlesen v okolici zoba. Vnetje se kaže s pordelostjo (eritem) in oteklostjo (edem) robov dlesni, ki krvavijo ob običajni fizični iritaciji kot sta ščetkanje zob in žvečenje trde hrane. Najpogostejši simptomi so občutljivost, napetost in topa bolečina v dlesnih, ob tem pa je lahko prisoten tudi ustni zadah.

Z bakterijskim plakom povzročen gingivitis se lahko pojavi na intaktnem obzobnem tkivu ali na tkivih že stabilnih parodontloških pacientov, pri katerih je bilo predhodno zdravljenje uspešno in je bilo vnetje v preteklosti že odstranjeno.

Na pojav, obseg, kompleksnost in hitrost napredovanja gingivitisa vplivajo tako lokalni predispozicijski kot tudi sistemski rizični in modificirajoči dejavniki.
Med lokalne dejavnike uvrščamo anatomske oblike zob, neustrezne zalivke, protetične nadomestke, ortodontske aparate in suhost sluznic, zanje pa je značilno, da otežujejo izvajanje ustrezne ustne higiene ter na ta način omogočajo nastajanje zobnih oblog.
Med sistemske dejavnike uvrščamo značilnosti posameznika, ki negativno vplivajo na imunski odziv, kar se odraža v obsežnejšem vnetju. Med sistemske dejavnike uvrščamo kajenje, sistemske bolezni (sladkorna bolezen, levkemija), hormonska neravnovesja (nosečnost, menstruacija, puberteta), zdravila (kontracepcija, blokatorji kaclijevih kanalov, imunosupresivi, antikonvulzivi), stres in neustrezno prehrano (pomanjkanje vit. C).

Gingivitis je reverzibilno stanje in je ozdravljiv, mogoče pa ga je tudi preprečiti z ustrezno ustno higieno, ki vključuje pravilno ščetkanje zob z zobno ščetko in čiščenje medzobnih prostorov z ustreznimi medzobnimi ščetkami.
Ob neustreznem vzdrževanju ustne higiene in posledičnem pojavu gingivitisa zdravljenje vključuje profesionalno odstranjevanje trdih in mehkih zobnih oblog.

Ob pojavu gingivitisa in profesionalni odstranitvi trdih in mehkih zobnih oblog je potrebno oceniti tudi prisotnost drugih vzročnih in modificirajočih dejavnikov ter jih, v kolikor je le mogoče odstraniti, saj lahko dalj časa prisoten ali nezdravljeni gingivitis vodi v parodontitis.

GINGIVITIS

Je bakterijsko vnetje, ki je omejeno na dlesen. Prvi znak vnetja je krvavitev ob ščetkanju ali žvečenju trde hrane. Pri kadilcih je krvavitev običajno odsotna. Pozdravimo ga z enostavnimi posegi brez vidnih in trajnih posledic. Lahko vodi v parodontitis.

PARODONTITIS

Nezdravljen gingivitis lahko napreduje v parodontitis. Bakterijski biofilm se s časom pomika pod nivo dlesni, kjer bakterijski toksini in njihovi metabolični produkti dražijo dlesen ter sprožijo vnetni in imunski odgovor, ki povzročita poškodbe mehkih in trdih podpornih tkiv zoba (dlesni, kosti). Za parodontitis je značilna izguba povezave med zobno korenino in zobnim ligamentom, ki sidra zob v čeljusti. Posledica je nastanek obzobnih - parodontalnih žepov. Nezdravljena bolezen počasi napreduje, pri čemer se obzobni žepi poglabljajo. V začetni fazi bolezni so znaki podobni tistim pri gingivitisu, ob napredovanju bolezni pa se zobje pričnejo majati, izraščati in pomikati ter v končni fazi lahko tudi spontano izpadejo.

Primarni dejavnik za začetek vnetja in razgradnjo obzobnih tkiv so bakterije v zobnih oblogah, vendar na razvoj in napredovanje parodontalne bolezni pomembno vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so razvade (kajenje), sladkorna bolezen, stres, starost in genetski dejavniki.

Še posebej so pomembni učinki razvad, kot je na primer kajenje, saj le-to povzroča okvaro žilja in s tem prekrvavitve obzobnih tkiv, zaradi česar so pri kadilcih znaki vnetja (rdečina in krvavitev dlesni) pogosto prikriti. Bolezen se tako lahko odkrije kasneje, ko je že v bolj napredovani obliki in so poškodbe tkiv že dokaj obsežne. Posledično postopki zdravljenja zahtevajo bolj kompleksen in bolj zahteven pristop, katerega uspeh pa je direktno odvisen tudi od kajenja, saj so regeneracijski in rekonstrukcijski postopki obzobnih tkiv pri kadilcih relativno neuspešni.

Parodontitis lahko prizadene vse ali pa zgolj posamezne zobe. Bolezen ocenjujemo glede na stopnjo prizadetosti (stage) obzobnih tkiv ter rizičnost napredovanja (grade) bolezni.

Stopnjo prizadetosti obzobnih tkiv ocenjujemo po obsegu in kompleksnosti defektov ter jo razdelimo v štiri skupine, kjer prva stopnja predstavlja začetne, minimalne defekte in četrta stopnja izjemno velike in kompleksne defekte, ki obsegajo tudi koreninska razcepišča večkoreninskih zob ter zahtevajo multidisciplinaren pristop zdravljenja.

Rizičnost napredovanja bolezni vsebuje oceno nevarnosti za napredovanje in oceno hitrosti napredovanja bolezni ter verjetnosti uspešnosti zdravstvenih posegov.
Oceno rizičnosti napredovanja bolezni delimo v tri skupine od A do C (A – nizka rizičnost, B – zmerna rizičnost, C – visoka rizičnost), kjer skupina A predstavlja najbolj stabilno zdravstveno stanje z najmanjšo hitrostjo napredovanja bolezni, medtem ko je za skupino C značilna največja verjetnost hitrega poteka bolezni s slabim odzivom na zdravljenje, saj bolezen v tej skupini običajno stimulirajo razvade kot je kajenje in/ali kompleksnejše sistemske bolezni, ki dodatno stimulirajo napredovanje parodontalne bolezni.

PARODONTITIS

Je bakterijsko vnetje, ki povzroča propad obzobnih tkiv in lahko vodi v izgubo zob. Vse več dokazov nakazuje vpliv tudi na splošno zdravstveno stanje. Običajno ga ne spremljajo bolečine. Prva znaka sta krvavenje dlesni in nastanek obzobnih žepov

KLINIČNI ZNAKI PARODONTITISA SO:

  • krvaveče, pordele dlesni
  • umik dlesni
  • majavost zob
  • premiki zob
  • izguba zob
  • ustni zadah
NEKROTIZIRAJOČI PARODONTITIS

Je akutna oblika parodontalne bolezni, za katero je značilna izrazita bolečina, nekroza dlesni, parodontalnega ligamenta in kosti, v napredovani obliki tudi ostale sluznice. Klinično je v ustih videti krvavečo dlesen z ulceracijami, belkaste fibrinske depozite v področju manjkajoče dlesni med zobmi ali celo dele razgaljene kostnine.

Glede na obseg prizadetosti tkiv ločimo tri oblike (nekrotizirajoči gingivitis, nekrotizirajoči parodontitis in nekrotizirajoči stomatitis). So najhujše oblike parodontalne bolezni, ki jih povzroči okužba s parodontalno patogenimi bakterijami.

Bolezen se začne hitro z bolečino, krvavenjem dlesni, ki je lahko spontana ali posledica travme in odmrtja dela dlesni med zobmi. Za bolezen je značilno hitro napredovanje z ulceracijami dlesni. V primeru nezdravljenja, vnetje zajame tudi čeljustno kost in ostale ustne sluznice.

Ob tem so lahko prisotni tudi drugi znaki, kot je ustni zadah, povečane bezgavke, povišana telesna temperature, slabost in slaba ustna higiena kot posledica nezmožnosti čiščenja zaradi močnih bolečin.

Glavni razlog za nastanek bolezni so parodontopatogene bakterije, a morajo biti ob tem prisotni še nekateri predispozicijski dejavniki kot so nekatera sistemska obolenja (HIV okužba, malarija, tuberkuloza, norice, herpetični gingivostomatitis), podhranjenost, psihični stres, pomanjkanje spanca, kajenje, prekomerno uživanje alkohola in slaba higiena.
Za pojav bolezni je značilno tudi starostno obdobje (15 – 34 let).

ENDO-PERIODONTALNE LEZIJE

Endo-periodontalne lezije so patološke komunikacije med zobno pulpo (živcem) in obzobnimi tkivi ter se kažejo kot akutna ali kronična klinična stanja ob posameznem zobu. Običajno so akutne oblike povezane z nedavnimi travmatskimi ali iatrogenimi vzroki kot sta zlom oziroma predrtje zobne korenine ter se odražajo kot abscesi, ki jih spremlja bolečina. Pri napredovali obliki parodontitisa se endo-periodontalne lezije običajno razvijajo počasi v kronični obliki in brez jasnih simptomov.

Razdelimo jih glede na znake in simptome kot so prisotnost ali odsotnost predrtja zobne korenine in parodontalne bolezni ter obseg destrukcije obzobnih tkiv ob zobu, saj ti direktno vplivajo na prognozo in zdravljenje lezij.

Najpogostejša znaka oziroma simptoma pri zobeh prizadetih z endo-periodontalno lezijo sta poglobljen obzobni (parodontalni) žep, ki sega skoraj do ali povsem do konca zobne korenine ter neodzivnost zoba na vitalitetne teste. Ob tem se lahko pojavijo tudi drugi znaki kot na primer resorpcija čeljustne kostnine v področju konice korenine ali koreninskega razcepišča, spontana bolečina ali bolečina ob dotiku ali poklepu zoba, izcedek gnoja, zunanja resorpcija zobne korenine, gnojna fistula, majavost zoba in sprememba barve zobne krone ali dlesni.

Glavna vzroka za nastanek endo-parodontalne lezije sta bakterijski infekt in travma oziroma iatrogeni dejavniki.

Do bakterijskega infekta lahko pride na tri načine. Infekt lahko prične v kariozni leziji, ki prizadene zobno pulpo (živec) in sekundarno tudi obzobna periodontalna tkiva. Bakterijski infekt lahko izvira tudi iz močno prizadetih obzobnih tkiv pri zelo napredovali obliki parodontitisa, kjer infekt doseže konico korenine in pride do okužbe zobnega živca. V majhnem številu primerov lahko pride do hkratnega infekta iz obeh strani.

Kadar so endo-periodontalne lezije posledica travme (zloma, poka korenine), iatrogenih dejavnikov (predrtje korenine), pride do sekundarnega vnetja periodontalnih tkiv in imajo takšni zobje običajno slabo prognozo, saj je ob tem prizadeta tudi sama struktura zoba. Prognoza takšnih zob je odvisna tudi od prisotnosti in stopnje parodontalne bolezni.

PARODONTALNI ABSCES

Parodontalni absces je lokalizirano kopičenje gnoja v dlesni obzobnega (parodontalnega) žepa posameznega zoba, kar lahko pripelje do večjega propada obzobnih tkiv.

Glavni znaki parodontalnega abscesa so ovalno nabrekanje dlesni ob korenini zoba, krvavenje dlesni ob sondiranju, bolečina, iztekanje gnoja, poglobljeni obzobni žep in majavost zoba.

Parodontalni absces se lahko razvije v že prej obstoječem parodontalnem žepu ali ob povsem zdravem obzobnem tkivu. Razvoj parodontalnega abscesa ob povsem zdravem zobnem tkivu je najpogosteje povezan z vkleščenostjo tujkov (zobna nitka, ortodontska elastika, zobotrebec, hrana...), s škodljivimi razvadami (grizenje nohtov, stiskanje zob), preraščanjem dlesni, anatomskimi spremembami (dens evaginatus, odontodisplazija, cementne solze, skleniski biseri, razvojni žlebovi), iatrogenimi stanji (perforacije), resnimi poškodbami zobnih korenin (poke zobnih korenin) in operativnimi posegi.

PARODONTITIS IN LOKALNI ZOBNI ALI PROTETIČNI DEJAVNIKI

Lokalni dejavniki kot so anatomske posebnosti zob (skleninski biseri, razvojne brazde), oblike, položaji in poškodbe zobnih korenin ter odnosi med zobmi v posamezni ali med obema čeljustima lahko povečajo zadrževanje zobnih oblog (zobnega plaka) ter možnost razvoja vnetja. Oblika, izdelava, (ne)tesnenje in material zalivk, prevlek oziroma drugih protetičnih nadomestkov so pogosto povezani z vnetjem obzobnih tkiv zaradi težavnega vzdrževanja ustne higiene in zadrževanja zobnih oblog ter bakterij. Preobčutljivostne reakcije tkiv so lahko povezane s kontaktnim draženjem dentalnega materiala.

+386 51 203 283